Djuveč večer

Ko sem že mislil, da ne gre nižje od tega, da vsem razglašam, da je za delovanje elektromotorja odgovoren Smrkec, se mi takšne nerodnosti (oz. manjše katastrofe, zaradi katerih bom enkrat še drago plačeval psihoterapevta) dogajajo še kar naprej...

Včeraj zvečer sem domov povabil sodelavce. Ideja je bila enostavna - od ne vem kje poznajo djuveč, in ker je to seveda slovenska nacionalna jed (to ve vendar vsak Gracar), smo imeli djuveč večer.

Jaz sem že pripravljal zadeve, ko zazvoni telefon: "Hallo, hier ist Phillip"... takoj za tem veza prekine. Šele čez kakšnih deset minut pokliče ponovno - Phillip mi razloži, da je nekje na dvorišču in napotim ga v stanovanje. Nato energično nadaljujem s kuhanjem in praznjenjem pločevink piva. Kasneje ponovno zazvoni telefon: "Hallo, hier ist Georg!"... in veza ponovno prekine!!! Nekaj časa počakam pri telefonu, razmišljam da bi poklical nazaj... Potem vprašam Phillipa, zakaj je tudi pri njem prej veza prekinila. On me začudeno gleda - "saj te sploh nisem klical"!!! Takrat s skupnimi močmi ugotoviva, da je seveda zvonec na vhodnih vratih (pred vhodom v stavbo) povezan s telefonom. Torej - Georg verjetno že nekaj minut stoji pred vhodom in zmrzuje (tako kot prej Phillip)!

Takoj pograbim srajco in kar v kratkih rokavih odletim s stanovanja proti vhodu. V mislih že sestavljam izgovor v nemščini - da nisem vedel, da zvonec deluje s pomočjo telefona, da mi je žal, da je moral tako dolgo čakati itd. itd... med tekom si še vedno poskušam obleči srajco, ker je full mraz. Z vso silo in naglico odprem težka vhodna vrata in na moje začudenje pred vrati ni nikogar, le kak meter naprej je parkiran avto - valda, tip me čaka kar v avtu, ker me mora vprašati, kje lahko parkira! Na sovoznikovem sedežu od zadaj zagledam plavolasko... Fuck, še ženo je pripeljal, si mislim (s fotografije sem vedel, da je plavolaska). To me čisto zmede... v stanovanju imam natanko 4 stole, sedaj pa nas je 5! V trenutku sem postal slabe volje - kako bomo sedaj sedeli, imam sploh dovolj hrane, za nas sem kupil samo pir, kaj za boga naj ponudim njej????!!!!

Z vso brzino odhitim proti avtu in odprem vrata sovoznika, da bi ženi pomagal iz avta. Takoj ji ponudim roko (oz. jo zagrabim za dlan), z drugo roko pa si še vedno obupano poskušam zapeti srajco. Da bi nekako prikril slabo voljo (ker nje nisem pričakoval) sem poskušal karseda evforično pozdraviti! Prav zadrl sem se: "Ja hallooooo, Ihr seid endlich gekommen!!!" Svojo ogromno glavo pomolim v celoti v avto, da bi pozdravil še njega. Pri tem se nagnem že povsem preko žene, jo še vedno držim za roko, srajce nisem uspel zapeti do konca, lasje pa mi padajo čez obraz... Pogledam voznika (Georga) in v najhujši grozi spregledam - za volanom je še ena blondinka!!!!!!!! Kot največji kreten, ki prvič vidi žensko za volanom, jo gledam nekaj sekund, preden sploh dojamem, kaj se dogaja. Njeno prijateljico še vedno držim za roko, še vedno sem skoraj cel v avtomobilu in menda še vedno nekaj kričim po nemško, s strašnim južnjaškim dialektom:"endlih gekommen, gut gefahren..." Končno se zberem toliko, da si ju lahko ogledam in v resnici dojamem, kaj se dogaja. Njunih izrazov sploh ne znam opisati. Takšne smrtne groze jaz še nisem videl, prav zares ne! Okamenelo sta sedeli in kar pozabili dihat! Glede na mimiko mi je ostal še kakšen delček sekunde, preden začneta na vso grlo kričati! Umaknem se in poskusim popraviti zadevo. En velik vakuum!!!! Ne spomnim se ničesar..."Entschuldigen" ponovim, menda dvakrat. Še vedno stojim tako, da punca ne uspe zapreti vrat. Skupaj spacam en stavek, ki pa ima več slovenskih besed, kot pa nemških... "Sorry, mislil sem, da kommt mein Freund"... Ima me, da bi se za vedno pogreznil v zemljo, zato skoraj zbežim nazaj nekaj metrov. Medtem se zavem, da to res ni cool, da na ti dve punci (jebemti, pa se full dobri sta bili), res nisem naredil nekega vtisa. V totalnem krču se ponovno obrnem in spet pomolim glavo v avtomobil. Nekaj frajerskega bi lahko sedaj rekel, v stilu - me veseli, da smo se spoznali, imata radi djuveč... Rekel nisem seveda ničesar! Samo gledal sem, kot največji kreten! Nekaj mrmral, kot kak norec, ki nima kontrole nad samim sabo. Po vseh teh zvokih sem menda na koncu izustil še en: "Entschuldigen". Namesto da bi takoj zbežal v stanovanje, sem kreten se kar stal tam ob avtu... ker mi še vedno ni bilo jasno, kje je Georg! Punci sta menda takoj pohodili gas... v resnici se itak ničesar več ne spomnim... v ušesih mi je začelo takoj zvoniti, kot da me bo infarkt.

Še huje je, da sta to najverjetneje dve sosedi (zwei heisse Blondinen)... al pa vsaj prijateljici od sosedov. Skratka, zagotovo se bomo še srečali... dvomim, da me bosta kar tako hitro pozabili.

Sedaj, ko sem zjutraj šel v službo, sem v vsaki svetlolasi ženski prepoznal ti dve. V spominu imam samo ta dva prebledela obraza... nikoli jih ne bom zagotovo prepoznal na ulici, da bi se lahko opravičil. Kar predstavljam si, kako razlagata kolegom: "Ti Ausländer-ji... povsod jih je polno, celo v Centru... človek res ni nikjer več varen, še v svojem lastnem avtu ne!!! "...

Vem, da je sedaj povsem nepomembno, pa vseeno - ko sem se končno vrnil v stanovanje, je bil Georg že za mizo s pločevinko piva v roki. Za vse ostale je bil večer čista desetka - popili smo zaboj češkega piva, pojedli goro djuveča in poslušali Šabana Bajramovića do 4h zjutraj.

Lep dan! Pa številko kakega psihiatra, please...